Jekleni ptič je ena prav posebna vrsta …
V svojem drobovju namesto hrane prenaša cel kup ljudi, ki jih raznosi po celem svetu. Dan je bil za naju kot pravi vrtiljak – spanje, prestopanje iz enega prevoznega sredstva na drugega in spet dremanje. Vse do trenutka, ko smo bili tik nad pristajalno stezo. Kolesa, ki so se iztegnila kot noge ptiča, so se skoraj dotaknila tal, ko nas je kot izstrelilo nazaj v zrak. Zaradi težav na pristajalni stezi smo se dvignili nazaj v nebo in smo še naslednjih 10 minut krožili kot jastrebi nad plenom. Ko se je steza sprostila, smo v drugo končno pristali na severni obali Sredozemskega morja.
Nahajava se v katalonski prestolnici, kjer najprej slišiš katalonščino, ki je pravi miks jezikov, šele nato španščino. Čeprav ne govoriva nobenega od uradnih jezikov tega mesta, sva se hitro znašli, saj ti prijazni ljudje govorijo tudi angleščino.
Ob prijavi v hotel naju presenetijo z novico, da tudi tukaj podpirajo obiskovanje muzejev s prostim vstopom vsako prvo nedeljo v mestu. Hitro sva dvignili krila in se podali na pot v muzejske komplekse. Žal so nama načrte prekrižali tudi ostali vedoželjni turisti, tako sva vsem slavnim muzejem le pomahali od zunaj, in se podali rajši na odrivanje etnografskih in naravoslovnih zbirk.
Barcelona ima toliko ljudi, kot cela Slovenija – brez prebivalcev glavnega mesta. In glede na vse majhne pozornosti in lepa dejanja, ki sva jih bili danes deležni lahko rečeva le to, da sva pristali med res prijazne in odprte ljudi. Drugo največje mesto Španije, znano kot Grofovsko mesto ter mesto umetnikov, bo ta teden najino gnezdo.
In od jutri naprej tudi najino šolska učilnica …
